Skladatelj Antonio Lucio Vivaldi!

Antonio Lucio Vivaldi, italijanski skladatelj, violinist, dirigent in mojster italijanske glasbe za godala, * 4. marec 1678, Benetke, Italija, † 28. julij 1741, Dunaj, Avstrija.

Vivaldijeva ljubezen do glasbe se je razvijala že v otroštvu. Njegov oče je bil znan kot odličen violinist in si je služil kruh v orkestru cerkve Sv. Marka. Nadarjenega, a bolehnega dečka (mučila ga je astma) so poslali v bogoslovje, saj je cerkvena kariera v tistih časih pomenila skoraj edino možnost za izobrazbo in družbeni vzpon nadarjenih, a revnih mladih ljudi. Vivaldi je hkrati z bogoslovjem temeljito študiral violino in druge glasbene spretnosti. Mašniško posvečenje je dvakrat preložil zaradi potovanja v Torino, kjer se je izpopolnjeval pri violinistu Lorenzu Francescu Somisu. Vivaldi je postal eden od najodličnejših violinistov svoje dobe, poslušalci so hvalili njegovo ognjevitost in spretnost pri izvajanju hitrih pasaž ter zmožnost igranja prav do najvišjega registra, česar generacija njegovih predhodnikov, med katerimi velja omeniti znamenitega violinista in skladatelja Arcangela Corellija, še ni zmogla.

Il Prete rosso, "rdeči duhovnik", kot so ga imenovali zaradi rdečih las, je kmalu po posvečenju leta 1703 zaprosil za dispenzo od duhovniške službe, saj naj bi mu naduha preprečevala pravilno izvajanje mašnega obreda. Postal je učitelj violine v sirotišnici za dekleta Ospedale della Pietà.

Ta častitljiva ustanova si zasluži kratek opis. V 18. stoletju so reveži množično oddajali v najdenišnice otroke, ki jih niso mogli preživljati, ali pa so imeli kako telesno hibo, posebno če je šlo za deklice. Tudi nezakonski otroci bogatašev so pogosto pristali v takšnih ustanovah. V Benetkah so bile v Vivaldijevem času štiri velike najdenišnice, ki so skrbele za 6000 malih sirot. 900 gojenk v Ospedale della Pietà je moralo delati, izjema so bile tiste deklice, ki so pokazale talent za glasbo in so jih uvrstili med “figlie di coro”. Teh je bilo le za dober razred: kakih 25 jih je pelo, 20 pa igralo na različne instrumente. Pripadati tej skupini je bila velika čast, dekleta so bila skrajno motivirana in so dosegla visoko stopnjo virtuoznosti na svojih instrumentih.

Izbrana skupina deklet je pod Vivaldijevim vodstvom postala mestna atrakcija, na njihove nastope so hodili od blizu in daleč. Orkester in zbor sta poleg sodelovanja pari cerkvenih obredih prirejala tudi dobrodelne koncerte in ti so predstavljali znaten vir dohodka zavoda Pieta. Dekleta, ki jim je kot najdenkam pripadalo le krstno ime, so poimenovali po njihovih instrumentih: Anna Maria del violino (Anna Maria je nadomeščala Vivaldija ob njegovih dolgih odsotnostih kot maestra del coro (voditeljica zbora) in je leta 1739 tudi prevzela njegovo mesto. Bila je ena najboljših violinistk svojega časa.), Susanna del oboe, Tonina del organo in še nekatere druge glasbenice so bile v Benetkah znane in so jih vsi občudovali. Vivaldi je med leti 1703 in 1739 za Ospedale della Pieta napisal več sto koncertov za violino, violončelo, oboo, flavto, fagot in mandolino, poleg tega pa še vrsto vokalno-instrumentalnih del. Nekateri od teh koncertov so bili sicer očitno rutinsko napisani za didaktične potrebe in jih še danes igrajo mladi violinisti v nižji glasbeni šoli. Vivaldi je bil znan po tem, da je ustvarjal z lahkoto, o njem so zapisali, da napiše koncert hitreje, kot ga prepisovalec lahko prekopira. Med njimi pa je tudi vrsta mojstrskih del. Skladatelj je sicer po letu 1710 uspel v svetu baročne opere. Vodil je operno gledališče Sant’Angelo v Benetkah in pripravljal uprizoritve svojih oper v Mantovi, Ferrari in Rimu, vendar je kljub odsotnosti redno oskrboval Ospedale della Pietà s svojimi skladbami.

<< Nazaj na skladatelje